Kako je z izplačilom regresa v letu 2020 glede na “korona krizo”?

Delodajalec mora regres izplačati najkasneje do 1. julija tekočega leta. S kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti se ob nelikvidnosti delodajalca lahko določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta.

To pomeni, da lahko delodajalec regres izplača najkasneje do 1. novembra le, če izpolnjuje oba pogoja. Da ga zavezuje kolektivna pogodba dejavnosti, ki določa, da ga lahko v primeru nelikvidnosti izplača do 1. novembra IN da je nelikviden. Če je delodajalec “le” nelikviden in ga ne zavezuje kolektivna pogodba dejavnosti, ki bi mu dajala pravico do izplačila regresa najkasneje do 1. novembra, ga mora izplačati najkasneje do 1. julija.

Kljub epidemiji, ki je trajala od 12. marca do 15. maja 2020, nobena izmed sprejetih interventnih zakonodaj ni določila, da lahko delodajalec delavcu izplača regres kasneje, kot to določa 131. člen ZDR-1. Še vedno, tudi za leto 2020, ostaja rok 1. julij oz. pod posebnimi pogoji 1. november.

Kdaj je delodajalec nelikviden?

Pojma nelikvidnosti ne opredeljujeta niti ZDR-1 niti kolektivne pogodbe dejavnosti. Nekateri pravijo, da je potrebno pojem nelikvidnsoti presojati po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFFPIPP). Meni se zdi tako tolmačenje prestrogo. Poleg tega po mojem mnenju pojma nelikvidnost iz ZDR-1 in trajnejša nelikvidnost iz ZFPPIPP ne gre enačiti.

Pravne osebe, ki imajo težave s plačilno sposobnostjo, so nelikvidne. Nelikvidnost pomeni, da dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti oziroma da postane prezadolžen (dolgovi presegajo vrednost celotnega premoženja) oz. plačilno nesposoben (ne more več plačevati kreditov, zapadlih računov, obveznosti do zaposlenih ipd.).

ZFPPIPP v 14. členu določa, da je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik:

  1. v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali
  2. postane dolgoročno plačilno nesposoben.

Če se ne dokaže drugače, velja, da je dolžnik trajneje nelikviden:

  1. pri dolžniku, ki je pravna oseba, podjetnik ali zasebnik:

–  če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu, ali

–  če sredstva na njegovih računih ne zadoščajo za izvršitev sklepa o izvršbi ali poplačilo izvršnice in tako stanje traja neprekinjeno zadnjih 60 dni ali s prekinitvami več kot 60 dni v obdobju zadnjih 90 dni, in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek

postopka zaradi insolventnosti, ali

–  če nima odprtega najmanj enega bančnega računa pri ponudnikih plačilnih storitev v Republiki Sloveniji in če po preteku 60 dni od pravnomočnosti sklepa o izvršbi ni poravnal svoje obveznosti, ki izhaja iz sklepa o izvršbi.

Navedena pojma se ne prekrivata. Zato bo delodajalec po mojem mnenju v primeru spora na sodišču ali morebitnega inšpekcijskega postopka moral nelikvidnost dokazati z ustreznimi listinskimi dokazi. Na primer s finančnimi pokazatelji glede preseganja obveznosti nad sredstvi družbe oziroma s poslovnimi izkazi, ki jih morajo voditi vsi gospodarski subjekti.

Vir: mag. Nina Scortegagna Kavčnik, OZS